Zobozdravstvena ambulanta

Prvi dan po prihodu v misijon, t.j. v nedeljo, smo vsi skupaj pospravljali in preurejali dispanzer. V ponedeljek sva bila z Anjo na nujni vožnji, nato pa sem porabil še celoten torkov dan, da sem počistil in uredil svojo ambulanto (a včasih kakšne stvari še vedno ne najdem, čeprav vem, da nekje mora biti). V sredo pa sem končno pričel z delom.

Čelna lučka pride zelo prav :)

Tukaj je presenetljivo veliko možnosti oziroma opreme za opravljanje zobozdravniškega poklica. Možno je najti pripomočke in material za skoraj vse nivoje oskrbe – od preventive, konzervative, endodontije, osnovne kirurgije do protetike. Pa vendar se v večini primerov odločim za ekstrakcijo zoba. Četudi namreč imam opremo, nimam tehničnega znanja za opravljanje protetike. Včasih nimam možnosti za sterilne pogoje pri endodontiji. Predvsem pa pacienti pridejo šele, ko se komajda samo še vidi korenina zoba ali pa si želijo, da jim zob čim prej izpuliš (malce drugačno razmišljanje kot pri nas). Počasi se tudi že oblikujejo določeni profili pacientov. Eden izmed njih je naslednji: 20-letni fant ali dekle, ki je prišlo na ekstrakcijo zgornjih sekalcev, ponavadi kar vseh štirih. Bojda je za tovrstno patologijo krivo grizljanje sladkornega trsa. Zanimivo je predvsem dejstvo, da izjemno redko pridejo otroci. Izmed 75 pacientov je bil zgolj en (!) mlajši od 15 let, pa še ta je bil sin snažilke, ki čisti naš dispanzer. Izrul sem 82 zob, pet zob pa je v procesu endodontskega zdravljenja. Redko vidiš paciente, ki izvajajo ustno (ali kakršnokoli drugačno) higieno. Kakšnih urgenc zaenkrat še nisem imel, prišlo pa je že nekaj pacientov z abscesom in/ali fistulo. Včasih bi si sicer za kakšno zagamano osmico želel videti lokalni rentgenski posnetek, ampak tu moraš pač delati po občutku. Kakorkoli, pacientov je iz dneva v dan več, dela ne bo zmanjkalo, jutri je ponedeljek in bo spet gužva.

Žiga

Pogost prizor: mlad pacient z obsežnim kariesom sekalcev.

Ekstrahirana zoba. Leve enke se drži periapikalni proces.

Delo v ambulanti

Petek, 12. 7. 2013

Za nami je šele en teden afriškega življenja in predvsem dela v dispanzerju, pa se nam udobje doma zdi že svetlobna leta daleč. Delovno se je začela že nedelja, ko smo v ambulanto samo pokukali, da vidimo kje bomo preživljali naslednje dneve. Pa je bila tam že sestra Angeline in naš prvi pacient – mala punčka z abscesom pod brado, ki zdaj pridno hodi na preveze. In tako nas ambulanta ni več spustila iz svojih krempljev, nazaj smo se vrnili že čez nekaj ur. Družina je na nosilih prinesla starejšo žensko (starejša za Afriko pomeni slabih 40 let) z akutnim abdomnom. Čeprav nam je zatrdila, da ni noseča, se je kasneje izkazalo, da gre prav za to. Anja je posumila na izvenmaternično nosečnost in takoj v ponedeljek zjutraj so jo skupaj z Izidorjem in Žigom odpeljali v Farafangano na operacijo.

Prihod v bolnico v Farafangani.

Ostali pa smo začeli z rednim delom v dispanzerju. In to na polno. V ponedeljek je v Matangi tržni dan in tržni dan pomeni, da v vas pridejo ljudje od blizu in daleč, spotoma pa zavijejo še v ambulanto. Če ne drugega, vsaj pogledati vaza (vazu = belec). Otroci z gastroenteritisi in bronhiolitisi, bolečine v želodcu, kronične rane, poškodbe, abscesi itd. Pri kroničnih ranah in poškodbah vsaj vemo za kaj gre. Pri vsem ostalem pa se trudimo dobiti vsaj osnovno anamnezo z nekaj besedami, ki smo se jih naučili na letališču na Mauriciusu. Za konec pa še štirje podhranjenčki (najmanjši ima le 2 kg), ki smo jih namestili v hospital zraven dispanzerja in jih vsak dan pridno hranimo.

Dnevi so se potem kar vrstili in že je tu konec tedna. Zdaj znamo že kakšno besedo več, zdravila v lekarni so že skoraj razvrščena (hvala Boki :)), na polno pa dela tudi zobozdravstvena ambulanta (hvala Žiga :)). Kar pa se ni spremenilo pa je, da nas ambulanta še vedno ne spusti iz svojih krempljev.

V petek naj bi se dispanzer zaprl že ob 12h in vsi smo se veselili prostega popoldneva. Pa smo po kosilu zopet ponesreči zatavali v ambulanto in tam ostali do večera. Preveza, malarija, bolečina v trebuhu in pa starejši gospod z mačeto, ki govori in govori. Vse, kar razumemo, je bolečina v trebuhu in kri na blatu. Ponudimo mu zdravila proti bolečini in ga prosimo, naj zunaj počaka na sestro, da nam bo lahko prevedla njegovo obsežno anamnezo. Ne vzame zdravil, noče ven iz ambulante, ne sleče jopiča, da bi mu pomerili tlak, vztrajno kaže na Bokija (ki se slučajno sklanja nad punčko s stetoskopom) in hoče doktorja, meni in Timu pa očitno ne verjame, da sva tudi midva »dokotera«. Anja si je med tem že natikala rokavice, da mu bo naredila rektalni pregled (čeprav se nam je zdelo, da se bo tudi temu močno upiral), nakar se pred vrati ustavita dva vprežena vola, zadaj na vozu pa pravi bolnik z družino. In zgodba se je razsvetlila. Gospod z mačeto je bolnikov oče, ki je prišel pred ostalimi, da bi nas pripravil na urgenco. Kasneje je prišel še monpera Izidor, ki nam je pojasnil, da so shujšanega bolnika s hudo zlatenico so pripeljali skoraj iz Vangaidana, čeprav je tam bolnišnica. Pripeljali pa so ga k nam v Matango, ker so slišali, da so tukaj beli zdravniki. Gospod sedaj z družino leži v hospitalu, mi pa delamo plan, kdo mu bo ob štirih zjutraj nesel zdravila in držimo pesti, da bo zdržal do jutra in prevoz nazaj do Vangandriana v bolnišnico.

Epilog:

Gospa z diferencialno diagnozo izvenmaternične nosečnosti je imela odstranitev slepiča, vmes pa je tudi splavila, saj je bil test nosečnosti zdaj negativen. Trenutno gospa leži v našem hospitalu in redno hodi na preveze operacijske rane.

Podhranjenčki so odšli domov, mame pa smo naučili, kako naj jih hranijo z mlečnim pripravkom.

Gospod z zlatenico je preživel do jutra in prevoz nazaj do bolnišnice. Več pa nam žal ni znano.

Tule pa je še galerija nekaterih naših pacientov. 

Takole jih naše punce učijo, kako morajo hraniti podhranjenčke.

Na kratko o poti in nastanitvi

V četrtek (4. julija) dopoldne smo se odpravili proti Benetkam, od koder smo imeli let v Dubaj, kjer smo prestopili na let za Mauricius, s katerega smo v petek opoldne odleteli v Antananarivo. Tam sta nas čakala kombi in več kot 20-urna vožnja do Matange. Vožnja je bila zaznamovana predvsem z luknjami na cesti ter hudim mrazom (ponoči je pihalo skozi vse možne špranje). V soboto zjutraj smo se ustavili v Manakari na čaju, v Farafangani pa sta nas že pričakala misijonarja Izidor in Jani. Še tri ure vožnje po razriti cesti in prišli smo na cilj. Potovali smo dva dneva in dve noči in bojda ni še nihče tako hitro prišel iz Slovenije do misijona v Matangi.

Prihod v Matango

Sobota je bil še dan za relaksacijo, v nedeljo smo se ukvarjali s pospravljanjem in urejanjem dispanzerja ter z že prvimi pacienti, v ponedeljek je bila prva urgentna vožnja, v sredo pa je zalaufala še zobozdravniška ambulanta. Precej posla smo imeli tudi s pospravljanjem bivalnih prostorov (mimogrede, skoraj vsak ima svojo sobo … pa tekočo vodo imamo … in elektriko). Predvsem je bilo povsod polno ščurkov. In kakor smo bili že vnaprej obveščeni, je težko ujeti signal za mobilno telefonijo (tu je signal le na hribčku za cerkvijo ter v vasi pri nekem drevesu, pa še to zgolj za dobivanje in pošiljanje kratkih sporočilc). Deset kilometrov stran pa imajo sestre kmetijo, kjer je tako močan signal, da lahko človek tudi koga pokliče.

Celotno pot je bil vseskozi v akciji fotoaparat in tule so nekateri utrinki. Poleg fotografij s poti pa je tukaj še galerija, ki prikazuje en delček pokrajine in ljudi.

Nočno nebo nad drevesom, ob katerem imamo ob lepem vremenu telefonski signal.