Delo v dispanzerju št. 2

Nedelja, 18.8.2013

Po skoraj 2 mesecih je delo v dispanzerju postala že prava dnevna rutina. Medicinsko malgaščino zdaj že kar obvladamo, tako da nam sporazumevanje ne dela več (tako velikih) težav. Tega ne bi morala trditi za nakupe na tržnici ali za dogodke, ko je potrebno pacientu razložiti kaj, kar ni v povezavi z bolečino, delom telesa ali jemanjem zdravil.

Do začetka preteklega tedna je bilo za nami res mirno obdobje. Nič urgenc, nič diagnostično zahtevnih primerov. Zaradi slabega vremena je bilo v ambulanti tudi zelo malo ljudi, tako da je delo potekalo že kar preveč upočasnjeno za Evropske razmere (za Afriške smo še vedno delali s svetlobno hitrostjo :)). Ampak za vsakim dežjem posije sonce. In tako nam sveti sonce. Posušilo je blatne kopeli nazaj v ceste, Matanga je oživela in posledično tudi naša ambulanta. Ljudi je toliko, da jih komaj oddelamo, nazaj smo napolnili hospital. Začela se je tudi sezona klinčkov, kar pomeni denar in denar se zapravi za alkohol. Tako imajo v vasi žur, naša dva kirurga pa obilo dela z razpočnimi ranami in poškodbami.

Nazaj so prišle tudi urgence. Najprej se je vrnil naš pacient z zlatenico iz prvega vala urgenc (tisti, ki so ga pripeljali z dvema voloma). Po začetnem veselju, da je gospod še vedno živ, smo kmalu spet obupali, saj nimamo nobenih diagnostičnih metod, ki bi nam pomagale ugotoviti, kako zmanjšati njegovo trpljenje. Dali smo mu protibolečinska zdravila in antibiotike proti pljučnici in znova razložili, da je to vse, kar lahko naredimo. In ker ena ni nobena, so v sredo, ravno ko smo zapirali vrata ambulante in se veselili prostega četrtka (na Marijino vnebovzetje se tudi v Afriki ne dela!) v samokolnici, napol nezavestno pripeljali starejšo gospo, ravnateljico šole. Zaradi pomanjkanja diagnostičnih metod tudi pri njej ne moramo z gotovostjo trditi, kaj je vzrok njenemu slabemu počutju, zato streljamo kar z vsemi topovi. Dobiva redne infuzije, zdravila proti malariji, širokospektralne antibiotike, ki pokrijejo večino okužb, zraven pa seveda še analgetike in zdravila proti slabosti. Ker ni zmožna požirati, seveda vse v žilo ali intramuskularno, tako da jo pikamo za zajtrk, kosilo in večerjo. V bolnico ni hotela, ker nima svojcev, mož pa ima tuberkulozo in ne more z njo. Kar pomeni, da v bolnišnici nima nikogar, ki bi ji kuhal riž, jo umival in hodil po zdravila. Kakršenkoli komentar o organizaciji njihovega zdravstvenega sistema je popolnoma odveč …

Epilog:

Gospa ravnateljica si je opomogla in je že v ponedeljek samostojno odkorakala domov. 1:0 za dokotero! :)

Bolnik z zlatenico in njegov oče.

Gospa ranvateljica.

Fotografija

Ujeti trenutek življenja, ujeti svetlobo. Svetilko sveta in njen odblesk v očeh.

Upam, da nam preko fotografije dobro uspeva prikazovati naše delo. Pa ne zgolj to, kar počnemo v dispanzerju, temveč predvsem to, da naš svet približamo vašemu. Čeprav je naš svet identičen vašemu in lepoto jutranje zarje v naše oči polaga ista luč kot prebuja vaše dneve, je vendarle toliko različnih obrazov, navad, tradicij, kultur. Zgolj kakih deset tisoč kilometrov stran je popolnoma drugačen svet. Po svojem bistvu popolnoma enak, na pogled popolnoma drugačen. 

Naj bo tale blogopis namenjen zgolj temu, da se sprehodite po galeriji, ki smo jih danes dopolnili (Pokrajina in ljudje) ter ogledu kratkega videa. Naj vas tokrat nagovorijo fotografije, ne besede.

Vrhunska kulinarika ali kako se sredi Afrike odlično je

Če ne bi vsaj z besedo omenili izvrstne kulinarike, bi bi bila naša kuharica Mirjam upravičeno lahko užaljena. Že prvo kosilce je razblinilo strah, da bi se domov vrnili sestradani. Na krožniku imamo vsak dan meso in solato, ni pa konca presenečenjem v obliki pohanih svinjskih zrezkov, francoske solate, makaronfleisha (za njega prisegam, da je enak kot doma), paradižnikove solate z bučnim oljem, tenstanih bučk, pire krompirja popečenega v pečici … mnjam. Človek si je zmotno predstavljal, da bodo vsaj večerje bolj borne, saj si jih kuhamo sami. Tukaj so se fantje izkazali v velikem slogu – Boki je postal prvak v peki palačink (tokrat prisegam, da so boljše kot tiste doma ;), Tim je strokovnjak za sladkovodne kozice na buzaru (amm podatek, da osnovna komponenta, vino, manjka, ni niti za odtenek zmotila naših brbončič), Žiga je edini, ki vsakodnevni riž spremeni v presenetljivo dobro prilogo – sovpada z dejstvom, da je fant prinesel malo kurkume, pimenta in limonine trave iz Slovenije. Da pa naš »skromen«jedilnik ne bi utrpel pomanjkanja sladic, vstopiva v akcijo še z Melito. Naredili sva bananin biskvit, pudingov kolač in mlečni riž … v slogu obliznimo si vse prste. Sem omenila, da imamo na dva dni svež kruh? ;) Skratka, prilagam dokaze!

Zobozdravstvena ambulanta

Prvi dan po prihodu v misijon, t.j. v nedeljo, smo vsi skupaj pospravljali in preurejali dispanzer. V ponedeljek sva bila z Anjo na nujni vožnji, nato pa sem porabil še celoten torkov dan, da sem počistil in uredil svojo ambulanto (a včasih kakšne stvari še vedno ne najdem, čeprav vem, da nekje mora biti). V sredo pa sem končno pričel z delom.

Čelna lučka pride zelo prav :)

Tukaj je presenetljivo veliko možnosti oziroma opreme za opravljanje zobozdravniškega poklica. Možno je najti pripomočke in material za skoraj vse nivoje oskrbe – od preventive, konzervative, endodontije, osnovne kirurgije do protetike. Pa vendar se v večini primerov odločim za ekstrakcijo zoba. Četudi namreč imam opremo, nimam tehničnega znanja za opravljanje protetike. Včasih nimam možnosti za sterilne pogoje pri endodontiji. Predvsem pa pacienti pridejo šele, ko se komajda samo še vidi korenina zoba ali pa si želijo, da jim zob čim prej izpuliš (malce drugačno razmišljanje kot pri nas). Počasi se tudi že oblikujejo določeni profili pacientov. Eden izmed njih je naslednji: 20-letni fant ali dekle, ki je prišlo na ekstrakcijo zgornjih sekalcev, ponavadi kar vseh štirih. Bojda je za tovrstno patologijo krivo grizljanje sladkornega trsa. Zanimivo je predvsem dejstvo, da izjemno redko pridejo otroci. Izmed 75 pacientov je bil zgolj en (!) mlajši od 15 let, pa še ta je bil sin snažilke, ki čisti naš dispanzer. Izrul sem 82 zob, pet zob pa je v procesu endodontskega zdravljenja. Redko vidiš paciente, ki izvajajo ustno (ali kakršnokoli drugačno) higieno. Kakšnih urgenc zaenkrat še nisem imel, prišlo pa je že nekaj pacientov z abscesom in/ali fistulo. Včasih bi si sicer za kakšno zagamano osmico želel videti lokalni rentgenski posnetek, ampak tu moraš pač delati po občutku. Kakorkoli, pacientov je iz dneva v dan več, dela ne bo zmanjkalo, jutri je ponedeljek in bo spet gužva.

Žiga

Pogost prizor: mlad pacient z obsežnim kariesom sekalcev.

Ekstrahirana zoba. Leve enke se drži periapikalni proces.

Delo v ambulanti

Petek, 12. 7. 2013

Za nami je šele en teden afriškega življenja in predvsem dela v dispanzerju, pa se nam udobje doma zdi že svetlobna leta daleč. Delovno se je začela že nedelja, ko smo v ambulanto samo pokukali, da vidimo kje bomo preživljali naslednje dneve. Pa je bila tam že sestra Angeline in naš prvi pacient – mala punčka z abscesom pod brado, ki zdaj pridno hodi na preveze. In tako nas ambulanta ni več spustila iz svojih krempljev, nazaj smo se vrnili že čez nekaj ur. Družina je na nosilih prinesla starejšo žensko (starejša za Afriko pomeni slabih 40 let) z akutnim abdomnom. Čeprav nam je zatrdila, da ni noseča, se je kasneje izkazalo, da gre prav za to. Anja je posumila na izvenmaternično nosečnost in takoj v ponedeljek zjutraj so jo skupaj z Izidorjem in Žigom odpeljali v Farafangano na operacijo.

Prihod v bolnico v Farafangani.

Ostali pa smo začeli z rednim delom v dispanzerju. In to na polno. V ponedeljek je v Matangi tržni dan in tržni dan pomeni, da v vas pridejo ljudje od blizu in daleč, spotoma pa zavijejo še v ambulanto. Če ne drugega, vsaj pogledati vaza (vazu = belec). Otroci z gastroenteritisi in bronhiolitisi, bolečine v želodcu, kronične rane, poškodbe, abscesi itd. Pri kroničnih ranah in poškodbah vsaj vemo za kaj gre. Pri vsem ostalem pa se trudimo dobiti vsaj osnovno anamnezo z nekaj besedami, ki smo se jih naučili na letališču na Mauriciusu. Za konec pa še štirje podhranjenčki (najmanjši ima le 2 kg), ki smo jih namestili v hospital zraven dispanzerja in jih vsak dan pridno hranimo.

Dnevi so se potem kar vrstili in že je tu konec tedna. Zdaj znamo že kakšno besedo več, zdravila v lekarni so že skoraj razvrščena (hvala Boki :)), na polno pa dela tudi zobozdravstvena ambulanta (hvala Žiga :)). Kar pa se ni spremenilo pa je, da nas ambulanta še vedno ne spusti iz svojih krempljev.

V petek naj bi se dispanzer zaprl že ob 12h in vsi smo se veselili prostega popoldneva. Pa smo po kosilu zopet ponesreči zatavali v ambulanto in tam ostali do večera. Preveza, malarija, bolečina v trebuhu in pa starejši gospod z mačeto, ki govori in govori. Vse, kar razumemo, je bolečina v trebuhu in kri na blatu. Ponudimo mu zdravila proti bolečini in ga prosimo, naj zunaj počaka na sestro, da nam bo lahko prevedla njegovo obsežno anamnezo. Ne vzame zdravil, noče ven iz ambulante, ne sleče jopiča, da bi mu pomerili tlak, vztrajno kaže na Bokija (ki se slučajno sklanja nad punčko s stetoskopom) in hoče doktorja, meni in Timu pa očitno ne verjame, da sva tudi midva »dokotera«. Anja si je med tem že natikala rokavice, da mu bo naredila rektalni pregled (čeprav se nam je zdelo, da se bo tudi temu močno upiral), nakar se pred vrati ustavita dva vprežena vola, zadaj na vozu pa pravi bolnik z družino. In zgodba se je razsvetlila. Gospod z mačeto je bolnikov oče, ki je prišel pred ostalimi, da bi nas pripravil na urgenco. Kasneje je prišel še monpera Izidor, ki nam je pojasnil, da so shujšanega bolnika s hudo zlatenico so pripeljali skoraj iz Vangaidana, čeprav je tam bolnišnica. Pripeljali pa so ga k nam v Matango, ker so slišali, da so tukaj beli zdravniki. Gospod sedaj z družino leži v hospitalu, mi pa delamo plan, kdo mu bo ob štirih zjutraj nesel zdravila in držimo pesti, da bo zdržal do jutra in prevoz nazaj do Vangandriana v bolnišnico.

Epilog:

Gospa z diferencialno diagnozo izvenmaternične nosečnosti je imela odstranitev slepiča, vmes pa je tudi splavila, saj je bil test nosečnosti zdaj negativen. Trenutno gospa leži v našem hospitalu in redno hodi na preveze operacijske rane.

Podhranjenčki so odšli domov, mame pa smo naučili, kako naj jih hranijo z mlečnim pripravkom.

Gospod z zlatenico je preživel do jutra in prevoz nazaj do bolnišnice. Več pa nam žal ni znano.

Tule pa je še galerija nekaterih naših pacientov. 

Takole jih naše punce učijo, kako morajo hraniti podhranjenčke.

Na kratko o poti in nastanitvi

V četrtek (4. julija) dopoldne smo se odpravili proti Benetkam, od koder smo imeli let v Dubaj, kjer smo prestopili na let za Mauricius, s katerega smo v petek opoldne odleteli v Antananarivo. Tam sta nas čakala kombi in več kot 20-urna vožnja do Matange. Vožnja je bila zaznamovana predvsem z luknjami na cesti ter hudim mrazom (ponoči je pihalo skozi vse možne špranje). V soboto zjutraj smo se ustavili v Manakari na čaju, v Farafangani pa sta nas že pričakala misijonarja Izidor in Jani. Še tri ure vožnje po razriti cesti in prišli smo na cilj. Potovali smo dva dneva in dve noči in bojda ni še nihče tako hitro prišel iz Slovenije do misijona v Matangi.

Prihod v Matango

Sobota je bil še dan za relaksacijo, v nedeljo smo se ukvarjali s pospravljanjem in urejanjem dispanzerja ter z že prvimi pacienti, v ponedeljek je bila prva urgentna vožnja, v sredo pa je zalaufala še zobozdravniška ambulanta. Precej posla smo imeli tudi s pospravljanjem bivalnih prostorov (mimogrede, skoraj vsak ima svojo sobo … pa tekočo vodo imamo … in elektriko). Predvsem je bilo povsod polno ščurkov. In kakor smo bili že vnaprej obveščeni, je težko ujeti signal za mobilno telefonijo (tu je signal le na hribčku za cerkvijo ter v vasi pri nekem drevesu, pa še to zgolj za dobivanje in pošiljanje kratkih sporočilc). Deset kilometrov stran pa imajo sestre kmetijo, kjer je tako močan signal, da lahko človek tudi koga pokliče.

Celotno pot je bil vseskozi v akciji fotoaparat in tule so nekateri utrinki. Poleg fotografij s poti pa je tukaj še galerija, ki prikazuje en delček pokrajine in ljudi.

Nočno nebo nad drevesom, ob katerem imamo ob lepem vremenu telefonski signal.