Delo v ambulanti

Petek, 12. 7. 2013

Za nami je šele en teden afriškega življenja in predvsem dela v dispanzerju, pa se nam udobje doma zdi že svetlobna leta daleč. Delovno se je začela že nedelja, ko smo v ambulanto samo pokukali, da vidimo kje bomo preživljali naslednje dneve. Pa je bila tam že sestra Angeline in naš prvi pacient – mala punčka z abscesom pod brado, ki zdaj pridno hodi na preveze. In tako nas ambulanta ni več spustila iz svojih krempljev, nazaj smo se vrnili že čez nekaj ur. Družina je na nosilih prinesla starejšo žensko (starejša za Afriko pomeni slabih 40 let) z akutnim abdomnom. Čeprav nam je zatrdila, da ni noseča, se je kasneje izkazalo, da gre prav za to. Anja je posumila na izvenmaternično nosečnost in takoj v ponedeljek zjutraj so jo skupaj z Izidorjem in Žigom odpeljali v Farafangano na operacijo.

Prihod v bolnico v Farafangani.

Ostali pa smo začeli z rednim delom v dispanzerju. In to na polno. V ponedeljek je v Matangi tržni dan in tržni dan pomeni, da v vas pridejo ljudje od blizu in daleč, spotoma pa zavijejo še v ambulanto. Če ne drugega, vsaj pogledati vaza (vazu = belec). Otroci z gastroenteritisi in bronhiolitisi, bolečine v želodcu, kronične rane, poškodbe, abscesi itd. Pri kroničnih ranah in poškodbah vsaj vemo za kaj gre. Pri vsem ostalem pa se trudimo dobiti vsaj osnovno anamnezo z nekaj besedami, ki smo se jih naučili na letališču na Mauriciusu. Za konec pa še štirje podhranjenčki (najmanjši ima le 2 kg), ki smo jih namestili v hospital zraven dispanzerja in jih vsak dan pridno hranimo.

Dnevi so se potem kar vrstili in že je tu konec tedna. Zdaj znamo že kakšno besedo več, zdravila v lekarni so že skoraj razvrščena (hvala Boki :)), na polno pa dela tudi zobozdravstvena ambulanta (hvala Žiga :)). Kar pa se ni spremenilo pa je, da nas ambulanta še vedno ne spusti iz svojih krempljev.

V petek naj bi se dispanzer zaprl že ob 12h in vsi smo se veselili prostega popoldneva. Pa smo po kosilu zopet ponesreči zatavali v ambulanto in tam ostali do večera. Preveza, malarija, bolečina v trebuhu in pa starejši gospod z mačeto, ki govori in govori. Vse, kar razumemo, je bolečina v trebuhu in kri na blatu. Ponudimo mu zdravila proti bolečini in ga prosimo, naj zunaj počaka na sestro, da nam bo lahko prevedla njegovo obsežno anamnezo. Ne vzame zdravil, noče ven iz ambulante, ne sleče jopiča, da bi mu pomerili tlak, vztrajno kaže na Bokija (ki se slučajno sklanja nad punčko s stetoskopom) in hoče doktorja, meni in Timu pa očitno ne verjame, da sva tudi midva »dokotera«. Anja si je med tem že natikala rokavice, da mu bo naredila rektalni pregled (čeprav se nam je zdelo, da se bo tudi temu močno upiral), nakar se pred vrati ustavita dva vprežena vola, zadaj na vozu pa pravi bolnik z družino. In zgodba se je razsvetlila. Gospod z mačeto je bolnikov oče, ki je prišel pred ostalimi, da bi nas pripravil na urgenco. Kasneje je prišel še monpera Izidor, ki nam je pojasnil, da so shujšanega bolnika s hudo zlatenico so pripeljali skoraj iz Vangaidana, čeprav je tam bolnišnica. Pripeljali pa so ga k nam v Matango, ker so slišali, da so tukaj beli zdravniki. Gospod sedaj z družino leži v hospitalu, mi pa delamo plan, kdo mu bo ob štirih zjutraj nesel zdravila in držimo pesti, da bo zdržal do jutra in prevoz nazaj do Vangandriana v bolnišnico.

Epilog:

Gospa z diferencialno diagnozo izvenmaternične nosečnosti je imela odstranitev slepiča, vmes pa je tudi splavila, saj je bil test nosečnosti zdaj negativen. Trenutno gospa leži v našem hospitalu in redno hodi na preveze operacijske rane.

Podhranjenčki so odšli domov, mame pa smo naučili, kako naj jih hranijo z mlečnim pripravkom.

Gospod z zlatenico je preživel do jutra in prevoz nazaj do bolnišnice. Več pa nam žal ni znano.

Tule pa je še galerija nekaterih naših pacientov. 

Takole jih naše punce učijo, kako morajo hraniti podhranjenčke.