Delo v dispanzerju št. 2

Nedelja, 18.8.2013

Po skoraj 2 mesecih je delo v dispanzerju postala že prava dnevna rutina. Medicinsko malgaščino zdaj že kar obvladamo, tako da nam sporazumevanje ne dela več (tako velikih) težav. Tega ne bi morala trditi za nakupe na tržnici ali za dogodke, ko je potrebno pacientu razložiti kaj, kar ni v povezavi z bolečino, delom telesa ali jemanjem zdravil.

Do začetka preteklega tedna je bilo za nami res mirno obdobje. Nič urgenc, nič diagnostično zahtevnih primerov. Zaradi slabega vremena je bilo v ambulanti tudi zelo malo ljudi, tako da je delo potekalo že kar preveč upočasnjeno za Evropske razmere (za Afriške smo še vedno delali s svetlobno hitrostjo :)). Ampak za vsakim dežjem posije sonce. In tako nam sveti sonce. Posušilo je blatne kopeli nazaj v ceste, Matanga je oživela in posledično tudi naša ambulanta. Ljudi je toliko, da jih komaj oddelamo, nazaj smo napolnili hospital. Začela se je tudi sezona klinčkov, kar pomeni denar in denar se zapravi za alkohol. Tako imajo v vasi žur, naša dva kirurga pa obilo dela z razpočnimi ranami in poškodbami.

Nazaj so prišle tudi urgence. Najprej se je vrnil naš pacient z zlatenico iz prvega vala urgenc (tisti, ki so ga pripeljali z dvema voloma). Po začetnem veselju, da je gospod še vedno živ, smo kmalu spet obupali, saj nimamo nobenih diagnostičnih metod, ki bi nam pomagale ugotoviti, kako zmanjšati njegovo trpljenje. Dali smo mu protibolečinska zdravila in antibiotike proti pljučnici in znova razložili, da je to vse, kar lahko naredimo. In ker ena ni nobena, so v sredo, ravno ko smo zapirali vrata ambulante in se veselili prostega četrtka (na Marijino vnebovzetje se tudi v Afriki ne dela!) v samokolnici, napol nezavestno pripeljali starejšo gospo, ravnateljico šole. Zaradi pomanjkanja diagnostičnih metod tudi pri njej ne moramo z gotovostjo trditi, kaj je vzrok njenemu slabemu počutju, zato streljamo kar z vsemi topovi. Dobiva redne infuzije, zdravila proti malariji, širokospektralne antibiotike, ki pokrijejo večino okužb, zraven pa seveda še analgetike in zdravila proti slabosti. Ker ni zmožna požirati, seveda vse v žilo ali intramuskularno, tako da jo pikamo za zajtrk, kosilo in večerjo. V bolnico ni hotela, ker nima svojcev, mož pa ima tuberkulozo in ne more z njo. Kar pomeni, da v bolnišnici nima nikogar, ki bi ji kuhal riž, jo umival in hodil po zdravila. Kakršenkoli komentar o organizaciji njihovega zdravstvenega sistema je popolnoma odveč …

Epilog:

Gospa ravnateljica si je opomogla in je že v ponedeljek samostojno odkorakala domov. 1:0 za dokotero! :)

Bolnik z zlatenico in njegov oče.

Gospa ranvateljica.

Fotografija

Ujeti trenutek življenja, ujeti svetlobo. Svetilko sveta in njen odblesk v očeh.

Upam, da nam preko fotografije dobro uspeva prikazovati naše delo. Pa ne zgolj to, kar počnemo v dispanzerju, temveč predvsem to, da naš svet približamo vašemu. Čeprav je naš svet identičen vašemu in lepoto jutranje zarje v naše oči polaga ista luč kot prebuja vaše dneve, je vendarle toliko različnih obrazov, navad, tradicij, kultur. Zgolj kakih deset tisoč kilometrov stran je popolnoma drugačen svet. Po svojem bistvu popolnoma enak, na pogled popolnoma drugačen. 

Naj bo tale blogopis namenjen zgolj temu, da se sprehodite po galeriji, ki smo jih danes dopolnili (Pokrajina in ljudje) ter ogledu kratkega videa. Naj vas tokrat nagovorijo fotografije, ne besede.

Vrhunska kulinarika ali kako se sredi Afrike odlično je

Če ne bi vsaj z besedo omenili izvrstne kulinarike, bi bi bila naša kuharica Mirjam upravičeno lahko užaljena. Že prvo kosilce je razblinilo strah, da bi se domov vrnili sestradani. Na krožniku imamo vsak dan meso in solato, ni pa konca presenečenjem v obliki pohanih svinjskih zrezkov, francoske solate, makaronfleisha (za njega prisegam, da je enak kot doma), paradižnikove solate z bučnim oljem, tenstanih bučk, pire krompirja popečenega v pečici … mnjam. Človek si je zmotno predstavljal, da bodo vsaj večerje bolj borne, saj si jih kuhamo sami. Tukaj so se fantje izkazali v velikem slogu – Boki je postal prvak v peki palačink (tokrat prisegam, da so boljše kot tiste doma ;), Tim je strokovnjak za sladkovodne kozice na buzaru (amm podatek, da osnovna komponenta, vino, manjka, ni niti za odtenek zmotila naših brbončič), Žiga je edini, ki vsakodnevni riž spremeni v presenetljivo dobro prilogo – sovpada z dejstvom, da je fant prinesel malo kurkume, pimenta in limonine trave iz Slovenije. Da pa naš »skromen«jedilnik ne bi utrpel pomanjkanja sladic, vstopiva v akcijo še z Melito. Naredili sva bananin biskvit, pudingov kolač in mlečni riž … v slogu obliznimo si vse prste. Sem omenila, da imamo na dva dni svež kruh? ;) Skratka, prilagam dokaze!