Na kratko o poti in nastanitvi

V četrtek (4. julija) dopoldne smo se odpravili proti Benetkam, od koder smo imeli let v Dubaj, kjer smo prestopili na let za Mauricius, s katerega smo v petek opoldne odleteli v Antananarivo. Tam sta nas čakala kombi in več kot 20-urna vožnja do Matange. Vožnja je bila zaznamovana predvsem z luknjami na cesti ter hudim mrazom (ponoči je pihalo skozi vse možne špranje). V soboto zjutraj smo se ustavili v Manakari na čaju, v Farafangani pa sta nas že pričakala misijonarja Izidor in Jani. Še tri ure vožnje po razriti cesti in prišli smo na cilj. Potovali smo dva dneva in dve noči in bojda ni še nihče tako hitro prišel iz Slovenije do misijona v Matangi.

Prihod v Matango

Sobota je bil še dan za relaksacijo, v nedeljo smo se ukvarjali s pospravljanjem in urejanjem dispanzerja ter z že prvimi pacienti, v ponedeljek je bila prva urgentna vožnja, v sredo pa je zalaufala še zobozdravniška ambulanta. Precej posla smo imeli tudi s pospravljanjem bivalnih prostorov (mimogrede, skoraj vsak ima svojo sobo … pa tekočo vodo imamo … in elektriko). Predvsem je bilo povsod polno ščurkov. In kakor smo bili že vnaprej obveščeni, je težko ujeti signal za mobilno telefonijo (tu je signal le na hribčku za cerkvijo ter v vasi pri nekem drevesu, pa še to zgolj za dobivanje in pošiljanje kratkih sporočilc). Deset kilometrov stran pa imajo sestre kmetijo, kjer je tako močan signal, da lahko človek tudi koga pokliče.

Celotno pot je bil vseskozi v akciji fotoaparat in tule so nekateri utrinki. Poleg fotografij s poti pa je tukaj še galerija, ki prikazuje en delček pokrajine in ljudi.

Nočno nebo nad drevesom, ob katerem imamo ob lepem vremenu telefonski signal.