Nedelja, 18.8.2013
Po skoraj 2
mesecih je delo v dispanzerju postala že prava dnevna rutina.
Medicinsko malgaščino zdaj že kar obvladamo, tako da nam
sporazumevanje ne dela več (tako velikih) težav. Tega ne bi morala
trditi za nakupe na tržnici ali za dogodke, ko je potrebno pacientu
razložiti kaj, kar ni v povezavi z bolečino, delom telesa ali
jemanjem zdravil.
Do začetka
preteklega tedna je bilo za nami res mirno obdobje. Nič urgenc, nič
diagnostično zahtevnih primerov. Zaradi slabega vremena je bilo v
ambulanti tudi zelo malo ljudi, tako da je delo potekalo že kar
preveč upočasnjeno za Evropske razmere (za Afriške smo še vedno
delali s svetlobno hitrostjo :)). Ampak za vsakim dežjem posije
sonce. In tako nam sveti sonce. Posušilo je blatne kopeli nazaj v
ceste, Matanga je oživela in posledično tudi naša ambulanta. Ljudi
je toliko, da jih komaj oddelamo, nazaj smo napolnili hospital.
Začela se je tudi sezona klinčkov, kar pomeni denar in denar se
zapravi za alkohol. Tako imajo v vasi žur, naša dva kirurga pa
obilo dela z razpočnimi ranami in poškodbami.
Nazaj so prišle
tudi urgence. Najprej se je vrnil naš pacient z zlatenico iz prvega
vala urgenc (tisti, ki so ga pripeljali z dvema voloma). Po začetnem
veselju, da je gospod še vedno živ, smo kmalu spet obupali, saj
nimamo nobenih diagnostičnih metod, ki bi nam pomagale ugotoviti,
kako zmanjšati njegovo trpljenje. Dali smo mu protibolečinska
zdravila in antibiotike proti pljučnici in znova razložili, da je
to vse, kar lahko naredimo. In ker ena ni nobena, so v sredo, ravno
ko smo zapirali vrata ambulante in se veselili prostega četrtka (na
Marijino vnebovzetje se tudi v Afriki ne dela!) v samokolnici, napol
nezavestno pripeljali starejšo gospo, ravnateljico šole. Zaradi
pomanjkanja diagnostičnih metod tudi pri njej ne moramo z gotovostjo
trditi, kaj je vzrok njenemu slabemu počutju, zato streljamo kar z
vsemi topovi. Dobiva redne infuzije, zdravila proti malariji,
širokospektralne antibiotike, ki pokrijejo večino okužb, zraven pa
seveda še analgetike in zdravila proti slabosti. Ker ni zmožna
požirati, seveda vse v žilo ali intramuskularno, tako da jo pikamo
za zajtrk, kosilo in večerjo. V bolnico ni hotela, ker nima svojcev,
mož pa ima tuberkulozo in ne more z njo. Kar pomeni, da v bolnišnici
nima nikogar, ki bi ji kuhal riž, jo umival in hodil po zdravila.
Kakršenkoli komentar o organizaciji njihovega zdravstvenega sistema
je popolnoma odveč …
Epilog:
Gospa ravnateljica
si je opomogla in je že v ponedeljek samostojno odkorakala domov.
1:0 za dokotero! :)
 |
| Bolnik z zlatenico in njegov oče. |
 |
| Gospa ranvateljica. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar